Pojdi na vsebino

Oktant (ozvezdje)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Oktant
Ozvezdje
Oktant
KraticaOct
Rodilnik latinskega imenaOctantis
Izgovorjava/ˈɒktænz/, genitive /ɒkˈtæntɪs/
Simbolikaokrant (orodje)
Rektascenzija22h {{{2}}}m
Deklinacija−90°
DružinaLa Caille
KvadrantSQ4
Površina291 (°)²
(50. po velikosti)
Glavne zvezde3
Bayer/Flamsteed
zvezde
27
Zvezde s planeti3
Zvezde svetlejše
kot 3,00m
0
Zvezde znotraj
10,00 pc (32,62 ly)
1
Najsvetlejša zvezdaν Oct (3.73m)
Najbližja zvezdaLHS 531
(28.11 sv.l., 8.62 pc)
Messierova telesabrez
Meteorski rojinone
Sosednja
ozvezdja
Tukan
Indijanec
Pav
Rajska ptica
Kameleon
Miza
Mala vodna kača
Vidno na širinah med +0° in −90°.
Najprimernejše opazovanje ob 21:00 - oktober.
polarno ozvezdje (južni pol)

Oktant je medlo ozvezdje globoko na južnem nebu. Latinsko ime pomeni osmino kroga in se nanaša na inštrument za navigacijo. Leta 1752 ga je povezal astronom Nicolas-Louis de Lacaille. Ostalo je eno od 88 sodobnih ozvezdij.

Zgodovina in mitologija

[uredi | uredi kodo]
Ozvezdje Oktanta, kot se ga vidi s prostim očesom.

Oktant je eno od 14 ozvezdij, ki jih je med dvoletno ekspedicijo na Rtu dobrega upanja formuliral francoski astronom Nicolas-Louis de Lacaille. Prvotno se je imenoval "L'Octans de Reflexion" - oktant, ki odseva. Bil je del njegovega kataloga južnega neba Coelum Australe Stelliferum, ki so ga objavili posmrtno leta 1763. V Evropi so ga poznali pod imenom Octans Hadleianus po angleškem matematiku Johnu Hadleyju, ki je leta 1730 izumil to napravo. Zaradi medlosti in poznega odkritja (zelo južna zemljepisna širina) ni z ozvezdjem povezan noben mit.[1]

Pomembne značilnosti

[uredi | uredi kodo]

Zvezde

[uredi | uredi kodo]

Oktant je zelo medlo ozvezdje; najsvetlejša zvezda je ν Oktanta, orjakinja spekta I, razred K1 III z magnitudo 3,73

σ Oktanta je južna polarna zvezda z magnitudo 5,4. Od pravega južnega nebesnega pola je oddaljena samo 1 stopinjo. Zaradi medlosti ni zelo praktična za navigacijo.[2] Navigatorji si lahko za določanje južnega pola na srečo pomagajo z drugimi metodami, npr. ozvezdjem Južni križ, ki kaže proti južnem nebesnem polu, če povečemo črto med Gamo in Alfo Južega križa. Druga metoda vključuje asterizem iz Sigme, Hija, Taua in Ipsilona Oktanta, ki izrišejo značilen trapez.

Poleg Zempljinega vsebuje Oktant tudi južno polarno zvezdo Saturna, ki je Delta Oktanta (magnituda 4,3).

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Staal 1988, str. 257.
  2. Staal 1988, str. 258.
  • Ridpath, Ian; Tirion, Wil (2017), Stars and Planets Guide, Princeton University Press, ISBN 978-0-691-17788-5
  • Staal, Julius D.W. (1988), The New Patterns in the Sky: Myths and Legends of the Stars, The McDonald and Woodward Publishing Company, ISBN 0-939923-04-1

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]