Ščit (ozvezdje)
Ozvezdje | |
Latinsko ime | Scutum |
---|---|
Kratica | Sct |
Rodilnik latinskega imena | Scuti |
Simbolika | Ščit |
Rektascenzija | 19 |
Deklinacija | -10 |
Površina | 109 kv. stopinj (°)² (84. po velikosti) |
Glavne zvezde | 2 |
Bayer/Flamsteed zvezde | 7 |
Zvezde s planeti | 1 |
Zvezde svetlejše kot 3,00m | 0 |
Zvezde znotraj 10,00 pc (32,62 ly) | 0 |
Najsvetlejša zvezda | α Ščita (3,85m) |
Najbližja zvezda | LHS 3398 (41,54 sv.l., 12,74 pc) |
Messierova telesa | 2 |
Meteorski roji | Junijski Skutidi |
Sosednja ozvezdja | Orel Strelec Rep Kače |
Vidno na širinah med +80° in −90°. Najprimernejše opazovanje ob 21:00 - avgust. |
Ščit je majhno ozvezdje na južni nebesni polobli. Uveljavilo se je v 17. stoletju.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Ozvezdje Ščit je leta 1684 ustvaril Johannes Hevel,[1] ki ga je originalno poimenoval Ščit Sobieskega po poljskem kralju Janu III. Sobieskemu. Pozneje je bilo ime pokrajšano v Ščit. Pet najsvetlejših zvezd v Ščitu (α Ščita, β Ščita, δ Ščita, ε Ščita in η Ščita) je bilo predhodno znanih kot 1, 6, 2, 3 in 9 Orla.[2]
Omembe vredne značilnosti
[uredi | uredi kodo]Zvezde
[uredi | uredi kodo]Ščit ni svetlo ozvezdje. Najsvetlejša zvezda v Ščitu, Alfa, ima navidezni sij 3m85. Beta sledi z magnitudo 4,22 in nato Delta Ščita z magnitudo 4,72. Beta je dvojna zvezda. Svetlejša ima spektralni tip podoben Soncu, samo da je 1270-krat svetlejša. Delta je modrobela orjakinja, ki se premika v smeri Osončja. Čez 1.300.000 let bo samo 10 svetlobnih let oddaljena od nas in bo svetlejša kot je Sirij sedaj (glej tudi Seznam najsvetlejših zvezd v zgodovini). V Ščitu se prav tako nahaja največja znana zvezda, pulzirajoča spremenljiva rdeča orjakinja UY Ščita.
Nezvezdni objekti
[uredi | uredi kodo]Glede na to, da ni veliko ozvezdje, vsebuje Ščit kar nekaj razsutih kopic, prav tako pa kroglastih kopic. Najbolj znana nezvezdna objekta v Ščitu sta kroglasta kopica Messier 11 in razsuta kopica Messier 26.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Star Tales ― Scutum by Ian Ridpath (v angleščini)
- ↑ Wagman, M. (Avgust 1987). »Flamsteed's Missing Stars«. Journal for the History of Astronomy, Vol.18, NO. 3/AUG, P.209, 1987. 18: 212–213. Bibcode:1987JHA....18..209W.