Pojdi na vsebino

Ščit (ozvezdje)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ščit
Ozvezdje
Ščit
Latinsko imeScutum
KraticaSct
Rodilnik latinskega imenaScuti
SimbolikaŠčit
Rektascenzija19
Deklinacija-10
Površina109 kv. stopinj (°)²
(84. po velikosti)
Glavne zvezde2
Bayer/Flamsteed
zvezde
7
Zvezde s planeti1
Zvezde svetlejše
kot 3,00m
0
Zvezde znotraj
10,00 pc (32,62 ly)
0
Najsvetlejša zvezdaα Ščita (3,85m)
Najbližja zvezdaLHS 3398
(41,54 sv.l., 12,74 pc)
Messierova telesa2
Meteorski rojiJunijski Skutidi
Sosednja
ozvezdja
Orel
Strelec
Rep Kače
Vidno na širinah med +80° in −90°.
Najprimernejše opazovanje ob 21:00 - avgust.

Ščit je majhno ozvezdje na južni nebesni polobli. Uveljavilo se je v 17. stoletju.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Ozvezdje Ščit je leta 1684 ustvaril Johannes Hevel,[1] ki ga je originalno poimenoval Ščit Sobieskega po poljskem kralju Janu III. Sobieskemu. Pozneje je bilo ime pokrajšano v Ščit. Pet najsvetlejših zvezd v Ščitu (α Ščita, β Ščita, δ Ščita, ε Ščita in η Ščita) je bilo predhodno znanih kot 1, 6, 2, 3 in 9 Orla.[2]

Omembe vredne značilnosti

[uredi | uredi kodo]

Zvezde

[uredi | uredi kodo]
Ščit kakor s prostim očesom.

Ščit ni svetlo ozvezdje. Najsvetlejša zvezda v Ščitu, Alfa, ima navidezni sij 3m85. Beta sledi z magnitudo 4,22 in nato Delta Ščita z magnitudo 4,72. Beta je dvojna zvezda. Svetlejša ima spektralni tip podoben Soncu, samo da je 1270-krat svetlejša. Delta je modrobela orjakinja, ki se premika v smeri Osončja. Čez 1.300.000 let bo samo 10 svetlobnih let oddaljena od nas in bo svetlejša kot je Sirij sedaj (glej tudi Seznam najsvetlejših zvezd v zgodovini). V Ščitu se prav tako nahaja največja znana zvezda, pulzirajoča spremenljiva rdeča orjakinja UY Ščita.

Nezvezdni objekti

[uredi | uredi kodo]

Glede na to, da ni veliko ozvezdje, vsebuje Ščit kar nekaj razsutih kopic, prav tako pa kroglastih kopic. Najbolj znana nezvezdna objekta v Ščitu sta kroglasta kopica Messier 11 in razsuta kopica Messier 26.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Star Tales ― Scutum by Ian Ridpath (v angleščini)
  2. Wagman, M. (Avgust 1987). »Flamsteed's Missing Stars«. Journal for the History of Astronomy, Vol.18, NO. 3/AUG, P.209, 1987. 18: 212–213. Bibcode:1987JHA....18..209W.

Koordinati: Sky map 18h 42m 00s, −10° 00′ 00″