Izvirni greh

Izvirni greh.

• Katekizem Katoliške cerkve:

• Začetek človekovega greha je bila laž skušnjavca, ki je zapeljal človeka v dvomljenje glede božje besede, glede božje dobrohotnosti in zvestobe.^[1]

• Zaradi izvirnega greha mora človek pretrpeti »telesno smrt«, s katero bi mu bilo prizanešeno, ko bi ne bil grešil.^[2]

• S krstom se odpustijo vsi grehi, izvirni greh in vsi osebni grehi kakor tudi vse kazni za greh. Resnično ne ostane v tistih, ki so bili prerojeni, nič takega, kar bi jim preprečevalo vstop v božje kraljestvo: niti Adamov greh, niti osebni greh, niti posledice greha, od katerih najhujša je ločenost od Boga.^[3]

• papež Leon XIII.:

• Ko je bil človeški rod "po zavidljivosti satana" od Boga, stvarnika in delivca nebeških darov, nesrečno odpadel, se je v dve različni stranki razdelil, kojih prva se vedno za resnico in krepost, druga pa za nasprotje kreposti in resnice bojuje. Prva je kraljestvo božje na zemlji, namreč cerkev Jezusa Kristusa, in kdor ji hoče biti srčni vdan, mora Bogu in njegovemu edinorojenemu Sinu iz cele duše in po vsem radovoljno služiti; druga je kraljestvo satanovo, v čegar oblasti so vsi tisti, ki se po žalostnem izgledu svojega voditelja in prvih staršev branijo pokorščine večnobožjim postavam in si zapustivši Boga, mnogo proti Njemu poskušajo.^[4]

• Ker je človeška narava po izvirnem grehu omadeževana in se zarad tega rajši k hudobiji, kakor h kreposti nagiba, je glede nravnosti neogibno potrebo, da se čuti kroté in poželjivost pameti podvrže.^[5]

• Zmernost je mogoče pojmovati samo na osnovi dejstva, da je človek skupaj s svojo izvirno svetostjo izgubil naravni red, ki je lasten njegovi naravi. (Josef Pieper)^[6]