Pojdi na vsebino

Alani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Alani
Selitve Alanov
Jeziki
skitščina
Sorodne etnične skupine
Oseti

Alani (latinsko Alani) so bili staroveško nomadsko iransko ljudstvo.[1][2][3][4][5]

Ime Alan je iranska narečna oblika izraza Arjan.[1][2] Alane, verjetno sorodne Mesagetom, sodobni zgodovinarji povezujejo s srednjeazijskima ljudstvoma Jancai in Aorsi iz kitajskih oziroma rimskih virov.[6] Po preselitvi na zahod so postali dominantni med Sarmati v pontsko-kaspijski stepi. Rimski viri jih omenjajo v 1. stoletju.[1][2] Po naselitvi na ozemlju severno od Črnega morja so pogosto vpadali v iransko Partsko cesarstvo in kavkaške province Rimskega cesarstva.[7] v letih 215–250 so njihovo moč v Pontski stepi zlomili Goti.[4]

Ko so Gote v Pontski stepi okoli leta 375 porazili Huni, se je veliko Alanov skupaj z različnimi gotskimi plemeni preselilo proti zahodu. Leta 406 so skupaj z Vandali in Svebi prečili Ren in se naselili v Orléansu in Valenceu v sedanji osrednji Franciji. Okoli leta 409 so se pridružili Vandalom in Svebom, preko Pirenejev vdrli na Iberski polotok in se naselili v Luzitaniji in Kartagenski Hispaniji.[8] Iberske Alane so leta 418 prepričljivo porazili Vizigoti, ki so nato predali svojo oblast vandalskim Hasdingom.[9] Vandali in Alani so zatem leta 428 preko Gibraltarske ožine vdrli v severno Afriko. Tam so ustanovili kraljestvo, ki je obstajalo do 6. stoletja, ko ga je podjarmil bizantinski cesar Justinijan I. [9]

Alani, ki so ostali pod hunsko oblastjo, so v srednjem veku ustanovili kraljestvo na severnem Kavkazu, ki je obstajalo do mongolske invazije v 13. stoletju. Ti Alani naj bi bili predniki sodobnih Osetov.[7]

Alani so govorili vzhodnoiranski jezik, ki je izhajal iz skitsko-sarmatskega jezika in se kasneje razvil v sodobno osetščino.[2][10][11]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 1,2 Golden 2009.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Abaev & Bailey 1985, str. 801–803.
  3. Waldman & Mason 2006, str. 12–14.
  4. 4,0 4,1 Brzezinski & Mielczarek 2002, str. 10–11.
  5. Zadneprovskiy 1994, str. 467–468.
  6. Zadneprovskiy 1994, str. 465–467.
  7. 7,0 7,1 "Alani". Encyclopædia Britannica Online. 2015. Pridobljeno 1. januarja 2015.
  8. "Spain: Visigothic Spain to c. 500". Encyclopædia Britannica Online. Encyclopædia Britannica, Inc. 2015. Pridobljeno 1. januarja 2015.
  9. 9,0 9,1 "Vandal". Encyclopædia Britannica Online. Encyclopædia Britannica, Inc. 2015. Pridobljeno 1. januarja 2015.
  10. Alemany 2000, str. ?.
  11. Walter Pohl. "Conceptions of Ethnicity in Early Medieval Studies". Debating the Middle Ages: Issues and Readings, ur. Lester K. Little in Barbara H. Rosenwein. Blackwell, 1998. str.13–24.
  • Abaev, V.I.; Bailey, H.W. (1985). »ALANS«. Encyclopaedia Iranica, Vol. I, Fasc. 8. str. 801–803.
  • Alemany, Agustí (2000). Sources on the Alans: A Critical Compilation. BRILL. ISBN 978-90-04-11442-5.
  • Bernard S. Bachrach. A History of the Alans in the West, from their first appearance in the sources of classical antiquity through the early Middle Ages, University of Minnesota Press, 1973 ISBN 0-8166-0678-1
  • Bachrach, Bernard S. "The Origin of Armorican Chivalry." Technology and Culture, Vol. 10, No. 2. (april 1969), str. 166–171.
  • Brzezinski, Richard; Mielczarek, Mariusz (2002). The Sarmatians, 600 BC-AD 450. Osprey Publishing. ISBN 978-1841764856. Pridobljeno 7. junija 2015.[mrtva povezava]
  • Castritius, H. 2007. Die Vandalen. Kohlhammer Verlag.
  • Damgaard, P. B.; in sod. (9. maj 2018). »137 ancient human genomes from across the Eurasian steppes«. Nature. Nature Research. 557 (7705): 369–373. Bibcode:2018Natur.557..369D. doi:10.1038/s41586-018-0094-2. PMID 29743675. S2CID 13670282. Pridobljeno 11. aprila 2020.
  • Norman Golb, Omeljan Pritsak. Khazarian Hebrew Documents of the Tenth Century. Ithaca: Cornell Univ. Press, 1982.
  • Golden, Peter B. (2009). »Alāns«. V Fleet, Kate; Krämer, Gudrun; Matringe, Denis; Nawas, John; Stewart, Devin J. (ur.). Encyclopaedia of Islam, THREE. Brill. doi:10.1163/1573-3912_ei3_COM_22193.
  • Hill, John E. 2003. "Annotated Translation of the Chapter on the Western Regions according to the Hou Hanshu." 2nd Draft Edition. [1]
  • Hill, John E. 2004. The Peoples of the West from the Weilüe 魏略 by Yu Huan 魚豢: A Third Century Chinese Account Composed between 239 and 265 AD. Draft annotated English translation. [2]
  • Yu, Taishan. 2004. A History of the Relationships between the Western and Eastern Han, Wei, Jin, Northern and Southern Dynasties and the Western Regions. Sino-Platonic Papers No. 131 March 2004. Dept. of East Asian Languages and Civilizations, University of Pennsylvania.
  • Waldman, Carl; Mason, Catherine (2006). Encyclopedia of European Peoples. Infobase Publishing. ISBN 978-1438129181. Pridobljeno 16. januarja 2015.
  • Zadneprovskiy, Y. A. (1. januar 1994). »The Nomads of Northern Central Asia After The Invasion of Alexander«. V Harmatta, János (ur.). History of Civilizations of Central Asia: The Development of Sedentary and Nomadic Civilizations, 700 B. C. to A. D. 250. UNESCO. str. 457–472. ISBN 978-9231028465. Pridobljeno 29. maja 2015.